16. 4. Jeza

Danes sem jezna. Iz čisto sebičnih razlogov. Ko si nečesa želiš tako dolgo, da si sploh ne upaš verjet, da bi se lahko kdaj zgodilo, pa potem spoznaš še človeka, s katerim si predstavljaš uresničit svoje najbolj neverjetne želje in po čudežu je ta čudovit človek za. In potem minejo leta, ko zaradi tega in tistega daš plane na stran, skoraj pozabiš nanje ker se zdijo tako nemogoči, da ni smiselno niti sanjat. Ampak želja tli nekje tam daleč, in pride dan ko ne veš niti kdaj niti kako, kar naenkrat se zdi, da to res lahko izpelješ. Si upam verjet, da se lahko uresniči nekaj tako norega, da se lahko to zgodi meni, v mojem življenju? In ko to potem dejansko izvedeš, ko se dan za dnem počasi privajaš in sproščaš v novo realnost, začenjaš verjet da ti to res lahko pripada, v tvojem življenju, z najljubšo osebo… Pride virus. VIRUS.

Ja, popolnoma se zavedam, da tudi ko jemljem to situacijo najbolj osebno, gre za svetovno krizo, da je milijonom ljudem nepredstavljivo težje, da imam neskončno razlogov za hvaležnost. Vem. Ampak danes, za nekaj trenutkov, sem jezna.

Plaže so do nadaljnega zaprte po celi Mehiki.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s