31. 1. Comfort food

Palačinke z razgledom

🇸🇮 Nisem se zbudila dobre volje, z neko nervozo in na živce mi je šla ta osebna. Še dobro, da me Miha pozna in me je peljal na palačinke z razgledom ❤️ Do Frida Kahlo muzeja greva z metrojem, nazaj pa kar peš okoli 15km, na poti odlični sokovi in smutiji, pa še dobra večerja. Vse je spet tako kot mora bit 😊

🇬🇧 I woke up in a lousy mood with a slight travel anxiety or change anxiety or something, and feeling annoyed about the ID. Luckily Miha knows me well and took me for a nice brunch with a view ❤️ We then decided to walk from the Frida Kahlo museum and ended up walking 15km across town, finding a cosy juice bar and delicious dinner. I guess we’re back on track ☺️

30. 1. Viva la vida, Frida

La Casa Azul

🇸🇮 Glede na vrste okoli muzeja sklepava, da skoraj nihče ne preskočil ogleda hiše, v kateri je odraščala, ustvarjala in na koncu tudi umrla Frida Kahlo. Njena zgodba, ljubezen, življenje in bolečina, še posebej bolečina, res pusti vtis. Sploh če se moraš vrnit tja naslednji dan iz drugega konca mesta, ker je Tina pozabla osebno na blagajni. Krasno.

Lost twice in one week, great start Tina!

🇬🇧 What words can possibly describe Frida, her art or her pain. Walking through the (crowded!) house where she grew up, started painting bedridden, lived parts of her adulthud and died… it leaves an impression, all the beauty and color and love she used to keep herself going forward. Not to mention we had to return the next day from across town because Tina forgot her ID there.

29. 1. En bicicleta

One of the many streets.

🇸🇮 Aklimatizacija uspela, čas je za malo akcije in ni boljšega od raziskovanja s kolesom. V tem primeru z delno izpravnimi kolesi (Miha ima samo eno celo pedalo in grozen sedež, Tinina balanca pa se obrne na vsakem kuclu in teh je v izobilju) ampak vseeno narediva čez 30km, od tega nekaj km na štiripasovnicah, kakšen km nošenja čez avtoceste in par km peš v enosmerne. Zadihanost pripiševa jet-lagu in smogu, v bistvu smo pa na 2200m nadmorske višine!!

A bit of lifting on the way.

🇬🇧 We consider ourselves settled so we embarque on a city bike tour – with partly functioning bikes (Miha only has one whole pedal and a horrible seat while Tina’s handlebar turns on every bump, and there’s plenty of those). We still log over 30km, a few of those on some sort of city highways, a km or so of carrying our bikes on overpasses and some walking in one-way-streets. We blamed jet-leg and smog for being out of breath but we’re actually on 2200m of altitude, so that might have something to do with it.

28. 1. Tianguis

El  tianguis – mercado público

🇸🇮 Odlična ideja, da prvih nekaj dni preživiva v Coyoacánu, mirnejšem (in premožnejšem?) predelu na jugu mesta. Na enem od dolgih sprehodov naletiva na živahno tržnico kar v eni od ulic, obvezno naročiva nekaj iz stojnic s hrano. Tinina španščina nama dobro služi ampak imena jedi so pa čista neznanka, zato večinoma kaževa s prstom na to, kar naročijo drugi 🙂 Kasneje izveva, da se tem tržnicam reče tianguis in so tradicija še iz predkolonialnega obdobja.

🇬🇧 Staying in Coyoacán, a neighbourhood on the south, for the first few days was a great idea to ease into the trip. On one of our walks we stumbled upon this busy little street market – we later learned they are called tianguis and they root well into the pre-Hispanic period. We obviously had to try some food on the stalls and although Tina’s Spanish serves us well, food here has such different names that we mostly end up pointing at what others order 🙂

27. 1. Guacamole & Modelo

Guacamole + Modelo beer = happy faces

🇸🇮 Nisva točno preračunala, kako dolgo sva potovala – okoli 26 ur? Če štejemo poležavanje na letališču v Munchnu verjetno še kakšno uro več, v vsakem primeru sva najprej poiskala nekaj dobrega za jest (na fotki predjed), eno malo pivo je pa za dušo (več po tako divjem decembru in januarju itak ne bi zmogla?)

🇬🇧 Not sure how long exactly our travel was, around 26 hours (probably more if we count the Munich airport wait) – either way, the first job after arrival was finding something to eat. Guacamole for appetizer and a small beer for the soul (after December and January that’s the maximum volume of alcohol we can stomach, anyways).

26. 1. Off we go

Končno na letalu

🇸🇮 Ni nama še čisto nič jasno ampak to je ta moment – vkrcana na letalu, v upanju na spanje do Bogote, prestop in potem prva destinacija: Mexico City.

🇬🇧 The moment has come, we’re on board and hoping to sleep on the flight to Bogota, transfer and then our first destination: Mexico City.

Munich Loves Us

Banda na letališču

Vikend v Munchnu je bil preveč za sploh karkoli pisat. Osvojili smo dovolj pivnic za kakšen teden, in pridobili kakšen odtenek trebušne mišice od režanja. Aja pa kje je še svet videl, da te takšna ekipa pospremi na letališče, in to z gasilskim kombijem? Epic send-off for an epic trip.

Čeligoji

Od Tine, Ivanu in Taji: kri ni voda in kako sem vesela, da je tako. Ponosna, da po vsem, kar se je zgodilo v zadnjih letih, lahko rečemo: kdo nam kaj more 🙂

Bogastvo

Odpravljanje na dolgo potovanje hkrati pomeni zaključevanje obveznosti doma (odpoved seveda, pa Mihov zagovor magisterija, pa urejanje zavarovanj, dokumentov, pakiranje življenja v škatle, pregovarjanje z A1, večkratno vračanje na ZZZS itd itd) in načrtovanje – kam in kako, za kako dolgo, kaj potrebujeva in kaj lahko natlačiva v nahrbtnik, ki bo najin potovalni dom za eno leto?

Vmes, med starim in novim življenjem, obstaja prostor in čas za nevsakdanje trenutke, vsa srečanja, klepeti, piva, večerje in druženja z vsemi, ki so tako velik del najinega življenja, da si je včasih težko predstavljati odhod. Bogastvo se meri v prijateljstvih in midva sva res “richy rich rich” :))

Poslovilna žurka kot se zagre

Hvala vsem, ki ste z nama debatirali, planirali, nazdravljali (o ja, veliko tega) in se veselili ❤️

To quote Winnie the Pooh: HOW LUCKY ARE WE TO HAVE SOMETHING THAT MAKES SAYING GOODBYE SO HARD.